v ozračju teatra sije privid mehkih lamp
ko začnem mlačen roadtrip po Jakobovi lestvi

utrip mesta živi v neonski nasladi
tam spodaj
daleč in tuje
medtem ulične luči vaških trgov uspavajo hrup grožnje

njen črviv plašč završi 
in ogrne noč z nevidnostjo

nekje ročna svetilka hromi impulze sigurnih korakov
ampak reflektor v nebu brca zavest višje in
oživlja korajžo z bleščečimi elektrošoki

kot hrček na kokainu
obračam kolovrat preganjavice
so to sanje?
predem nit ki ločuje stvarnost od fikcije
vzpenjam se
drvim v toplo domačnost strmine

dosežem lebdečo planjavo regratovih lučk
težnost svetlobe razkriva načrt da je
eno seme plod ponovne reinkarnacije

neslišno zaplavam
brez sape
postajam steblo
temelj rože

ko zasmrdi po tohlem in se priplazi smrt

razbeli čekane
rast cveta ustavi
se reži
in mi pravi

"še nisi v nebesih
v celici si"

planem v jok
a mirno doda

"ne razumejo šal
prišleki vic"

brez sile zapahne obroč hibernacije
kjer kot regrat v nebesni stepi
glodam tihe plamene božje izolacije

in čakam na novo poglavje.

naprimerjanez