vsi imajo svojo dolino
svoj travnik
svoje gospostvo
in zlatnik z nebesnega svoda
vsi imajo gredico
kjer zelenijo upi
se bohotijo obljube
in lahkotno prepevajo kobilice sanj
vsi imajo gozdove
kjer rastejo ramena
za roke ki počasi
padajo na tla
za obraze ki se starajo prehitro
z enim samotnim licem
za lase ki dušijo telo
kot slepa ovijalka žlebov
ko pridrvijo temine
ko se razpočijo vetrovi
in večni blodnjaki
ko zaškripajo jezovi
in poplavijo črnine voda
takrat se zdrami zavetje
in naseli dan
ki ga imajo vsi
razen mene
jaz
ovita v zimo
tonem v pesem brez dna
z vrtnico ki nabada
ogorke tulečih besed
Makes two of us.
Množičnost in izvzetost iz množice - učinkovita pesem, ki s svojimi podobami poglablja prepad med obema ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!