Sanjal sem,

lepe stvari,
rože na oknih,
ki jih še ni.
Na oknu pa,
mladi obraz,
ki skriva
zasanjani glas.

Na oknu v večeru
sveča gori,
globoko v mraku
riše sledi,
svetloba pa vzhaja
za goro je dan,
ki me odpelje
v moj pristan.

Dan je za dnevom,
skoraj enak,
v pesmi pomladni
polni napak,
a kjer se
mi srce vzradosti,
je gori visoko
kjer bivaš ti.

Visoko v krošnjah
zasanjanih brez,
na obrazu lepem,
mladih potez,
tam kjer oblaki
gredo v nebo,
joče mi srce
za pravljico.

V knjigi spominov
imam še tvoj stik,
v knjigi obrazov
le tvoj dotik,
ki me spominja
na rožo na kraj,
kjer zrase drevo
v pomladni mlaj.

Danes in jutri,
mogoče še kdaj
bova sanjala
pozabljeni raj,
Vse gre potiho,
se vrača nazaj,
tja v sanje
v tvoj kraj.

Sam pa zavijem
se v odejo v temi,
z nočne krajine
izbrišem luči,
in spet zasanjam
tam tvoje srce,
ki je bilo
le za me.

Na oknu večernem,
ni več cvetic,
na vrtu pomladnem
ni več kresnic,
a sanje ostanejo
daleč v megli,
kjer za gorami
se zjasni.

Zdaj se zbudim,
zapišem teh nekaj rim,
za novi dan,
ko ne bom več zaspan
in za eno noč,
ko pridejo sanje
v drugoč.
ko v miru zaspim.

To je vse kar si želim.

domisljavec