Včasih se zakodiram med drobne norosti.
V zapleteno šepetanje skrivnostnih glasov.
Dež mi škreblja po možganski opni,
šelest listja mi draži brbončice,
izbruh cvetnih brstov me požene v podrast.
Naseljena v nekem drugem svetu
vstopam v svet palčkov in vil,
in z nemirom Almine duše se zazrem v
velike oči boginje lepote.
V njih se zrcali gobček mlade srne
in njeni nasmehi se širijo v sklenjen krog.
Kakšno bodrilno krožnico naredijo!
Pripnem se nanjo, samo toliko,
da mi ne poide zaloga norosti.
Potem sem dolgo kodravih misli.
Ja, iz podrasti se kodrajo misli. Hvala za dotik ,triglav
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!