Slišim šepet valov

prasketanje srebrne povrhnjice

mi prodira v globino

živih oči

slišim utrip motorja

v vseh štirih batih

nemirni šumi

prodirajo skozi filter

čutečih ušes

prostornino zajema dih

in globok zajem

me ovija in zapušča

kakor mokro ribo

na pekočeči nasedli obali

kjer nemirni sesalci

pokrivajo isto sliko,

kot jo vidiva midva

v rosnem jutru,

v katerem ni sonca,

dokler se ne zavrti svet

znova na svoje tire

in čutim se,

kakor da me hladi

odhajanje ali pa samo premik

iz levega kota dneva

do novega zahoda.

Tlačim nemir utripa

kot ženska v svoje nedrje

in spenjam bližje steznik,

ne dvigujem se visoko

in ne spuščam se nizko

stojim na nevidni lestvi

iz stopnic časa

in hodim čimbolj usklajeno

v podkožju občutkov

s simboli besed,

izpisi sos pritiskov

kot vsaka duša, ki piše

in hoče obstati

nekje, blizu,

za zmeraj.

IŽ-lev