Le daj , le daj,
zlomi še zadnje
upanje v meni,
pihni že zadnjo svečo,
ki me vodi v temí.
Poreži te bŕhke
češnjeve popke,
modro nebo
z oblaki prekrij.
Zdaj plešem po vrvi,
lovim ravnotežje,
učim se leteti,
pa nimam kril.
Neopazno zazri se
v moje oči,
to je edino,
kar upanje budi.
Kako nizko sem padla,
naj mi že zrasejo krila.

roja