Ob petih se zbujam

na sveži zrak peljem prijatelja

močno ga držim na vrvici,

da se mi ne izgubi na poti,

ki je niti sam ne pozna.

Včasih spremeniva pot

iz ene smeri se obrneva drugam,

zamenjava ljudi.

Ob dvanajstih, ko večina kosila

midva krčiva drugo pot,

sicer krajšo zaradi sonca

in utrujenih nog.

Čaka me pred trgovino

in dobi za zahvalo posladek,

pasji, kakor se za čakajočega spodobi.

Hitiva mimo radovednih in zdolgočasenih

kafetarjev in kroničnih šilčkarjev ali pivopivcev.

Hodiva in v tišini razmišljava vsak s svojimi mislimi.

Sproti se nama umikajo mimohodci,

ki zaradi velikosti kosmatinca naredijo hiter korak.

Slišim besede, čemu pes?

Slišim vprašanje čemu mir namesto nemira,

slišim glasen smeh, dokler ne prideva mimo,

takrat obmolknejo gobci, takrat je mir.

In tu so odgovori, v miru in varnosti,

čudna so človeška vprašanja,

ne, ne morejo mi več priti do živega.

Ustvarila sem si mir in ne dam ga.

Pokličem z besedami Ljubica

in hvaležno me pogleda

ko odklepam vhodna vrata

in kot ponavadi kot princesa

vstopi prva in me počaka,

da ji slečem plašček

in jo osvobodim pasjih zategov.

Dragi, nadomestek me bo držal pokonci,

dokler, dokler midva znova ne...

Posvečeno Jennyki, moji zvesti pasji prijateljici*

IŽ-lev