Pred raztrganim človekom sedijo
ljudje in pišejo pesmi.
V mrtva ušesa mečejo verze
z vonjem po slanini, stopnice
so rdeče, roka strmi v vazo
in tihota je pognala korenine.
Kdo bo prinesel lonček mleka,
kdo vino, kdo cigaretne ostanke,
kdo bo nastavil okostje,
ki skriva ugrize prsti
in rahlja pogoltno temino?
Kdo bo stal in gledal?
Zašumi beseda, čevelj brez
lastnika poje zmečkan papir.
Preveč jezikov v sendviču
ustnic, preveč mirnih zidov.
Preveč prstov čaka na odstrel.
Kdo bo kričal spominom,
kdo peljal reko v pomlad?
Povešen pes nadene uzdo
vetrovom, veje kamnito
sedijo, pločnik se redi.
V vodi črnilo, v pesmi led
in poškrobljeni dotiki.
Potopljeni sadovi cedijo slino.
Nekdo zagrabi daljinec.
Je mrtev pesnik tisti, ki najbolj izreka? Kaj je na ogled: pesem ali tisti, ki pišejo? Kdo sprašuje po ostankih, ki izreka odsotno, neslišno? Izrekanje, ki ga prikrijejo stvari, ki vse bolj zavzemajo mesta - in daljinec, ki jih prekine ... otožna poetološka pesem, čestike,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!