To jesen
Je strah kot ptič leden
Kot dih mrliča
Do božiča
Razpotegnil svoj objem.
Na listje zeleneče
Je rja vzkrvavela,
Ko je proseče
Poslednja trta zadrhtela.

To jesen
So črički spravili godala
V prš meglen
In je tišina pokopala
Zadnji zven.
Vonj svežih gob
Je suh, grenak stržen,
In le srobot
Po njivah se vijuga nem
Kot poljska pot,
Katere mak meden –
Nekoč cvetán –
Zdaj skrčen v sram
Umika se očem.

Aleksandra Kocmut - Kerstin