Veter vso noč je divjal po Kamniško-Bistriškem polju,

   v jeku okleščenih vej, strešnikov padlih s slemen.

Zjutraj pa s plaho lučjo Avrora vso vas je zbudila;

   stari kozolec zgrmel s truščem na poljsko je pot.

Kakor da kdo bi ga v snu iz temeljev vrgel kamnitih

   v jarka obcestnega mulj, v blatno poslednjo kopel.

Dolgo bo ležal in gnil, dokler ga lastnik ne opazi,

   v drva razžaga njegov črni skelet, hrastov križ.

Koliko jih je že šlo in koliko čaka na polju,

   zlomljenih lat in duha, vetra usmiljeni strel?

Kadar pa burja nekoč kozolec bo zadnji podrla,

   se bo glasila še tod pesem slovenska takrat?

Matej Krevs