POSTOJ…
V meni nekaj je obstalo,
se vrti v krogu brez izhoda,
temnó je in zavezanih oči,
v labirintu tava mi neroda.
Postoj poet na svoji poti…
V meni nekaj je obstalo,
mi maši življenje samo,
ni pretoka misli in idej,
ne najdejo na poti pravo ramo.
Postoj poet in rimo odpočij…
V meni nekaj je obstalo,
pelje me v občutke znane,
ko veslal sem po spominu,
na površje plavajoč mi stare rane.
Postoj poet, nahrani svojo pesem…
V meni nekaj je obstalo,
pa ne gre mi in ne zna naprej,
vse se za brezbrižnost je prodalo
in ne zlagam v taso več idej.
Postoj poet, objemi svojo muzo…
V meni nekaj je obstalo,
buta hrepenenje ob čeri,
ugaša v meni nežna ptica pevka,
prelevila se je v trop zveri.
Postoj poet, utrujen od darú…
V meni nekaj je obstalo,
ni goriva več in volje,
ranjen samotar je obležal,
na tepihu, kjer piše »Saj bo bolje!«
Postoj poet…
by Mikla
OOO kako lepo postala sem postala in se raznežila lepo si napisal
lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikla
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!