Skrila se bom za masko razuma
in se smehljala vsakdanjim stvarem,
tisto malo sanj, ki v meni še tlijo,
ostalo bo skrito tvojim očem.

Je že tako, da nikogar ne briga
kaj v tebi vre in čez rob si želi,
že davno spoznala sem tiste značaje,
katerih ego sebično ti vzame moči.

V spominu še čuvam tvoje poglede,
zlato goreče, kot sonca obličje,
se potapljam vanje v času nemira,
ko nevihte zajamejo moje zatišje.

Včasih zvečer, ko dan se izpoje,
naslonim na šipo težko glavo,
v misli prikrade spomin se mi nate
in spet smeh me prevzame sladko.

arabela