z jerbasom, polnim mahu, sem odhitela
po ljubezen: nebo je prepevalo v zeleni
svetlobi in pred pragom domačije me je
brencelj poljubil v slovo. šlo je navzdol.

tvoj korobač je zabrenčal v meni kakor
nora gozdna simfonija: oslepela sem in
vsi polži so mi pobegnil v zaodrje. muka
je dosegla pristnejšo vibracijo: bolelo je.

in skozi to škrlatno meglo sem uzrla lik
neznanega apostola, ki mi je pred usta
pomolil mušnico, obžrto od polžev. nad
njo se je šopiril pavji rep kot tiha pesem.

Dani Bedrač