Starka gledam skozi čas v nočeh brez spanja ...
In se sprašujem: »Kaj le moj sin sanja?«
Se tudi on, tako kot jaz, spominja časov sanj,
igranja, brezskrbnega raziskovanja?
Čuti kdaj moj strah?
Moj strah, da bi zbolel, moj strah, da bi zašel?
Da bi ga kdo brezsrčno prizadel?
»Veš, sin, ko v nočeh ne morem spati,
hotela bi ti še enkrat vse pravljice prebrati.
Hotela bi ti vso lepoto na tem svetu dati...
Odrasel si, nisi otrok ...
A jaz bom vedno tvoja mati ...«

alineja