Po svetu vihrava kot Sora in Sava. Kot alpski reki, ki se združita iz dveh enako imenovanih rek. Nadaljujeva tek, dokler nisva tako prepletena, da naju ne more več ločiti sila nobena. Ti si moja ženska in druga nobena. Naj bom tvoj služabnik časti in vojak do smrti, nočem ti srca strti. Končno našel sem nekoga, ki stopil ne bo iz skupnega kroga. V težavah, v trpljenju, odrekel se ne bo krdelnemu življenju. Najlepša si, najredkejša, edina pesem si v knjigi, prva vsaki moji brigi. Ko pa konec pride, naj usoda najprej mene vzame, saj ne bi zmogel ti skopati jame. Tvoji objemi so od poti lune poslani, tvoji poljubi so neskončni oceani, tvoji dotiki so kot vsi biseri zbrani. Zato osamljenost je težja kot smrt, pred njo naj obvaruje me mrtvaški prt. Ljubezen moja, noč prihaja, naj te k sebi stisnem, ne joči, ko v tvoja usta izdihnem.

Gregor Rozman