Okoli mene majhne stvari. Majhna beseda jemlje še manjšo, majhna ustnica žveči komaj vidno, prepleta se drobna tema s sijem v naprstniku, malce važna ihta s skoraj nepomembnim listanjem, pomešajo se barve, bela ugrizne v črno, zaživi sivina v nogah, v zemlji in v vejici, s katero prižigam sprehajanja.

Če ni dovolj ena, vzamem dve ali sedem, natrgam za cel sadovnjak, za ribjo jato, za minute dolge kot govoreč papir, za sosedovo Miciko z nogami do podstrešja in nazaj, za rast v črni kuhinji s črno ruto okoli črnega moža. Zajamem oblak z jabolčno pito in močnikom, zaradi katerega imam obrezano mlečni nos.

Moja pot zaudarja skrito in počasi in ni lepa, nikoli ni lepa. Moja pesem me boli, lepljivo skače in mutirano vabi v obsceno, v pohujšljivo, v nenavadno, v prvič. Priganja biriče in vojščake, pritlikavce in vrtnarje, sveti v tebe, ki jo seciraš. Pesem ni lepa, nikoli ni lepa. Moja prelomljena dvojina nelepo reži na poslance z dobrinami, sonce je eno in sonc je več.

Začenjam kaditi in te kadim, življenje.

Vesna Šare