Ah, kako neučakano hitro razbija

             mi srcé,

kakor da vsak hip ga preklalo

             bo na dvoje;

 moje ustnice vsak dan izgovarjajo

        njegovo ljubljeno ime,

       jaz pa čakam ga, da pride

  in pogreje mrzle vse sobane moje.

  Kako želim si ga, ni povedati mogoče,

       kako zelo jaz hrepenim

    in iščem ustnice njegove vroče -

      brez njih jaz ne živim.

      Ni takšnega zlata

      in ne srebra,

 prstanov, ne verižic žlahtnih

   ali oblek svileno lahnih,

   ki bi iz misli, iz srca

   pregnale to ljubezen,

ki bile lek bi za mojo to bolezen.

Le kako naj gospodar prisili psa,

       da pije iz vodnjaka,

 če pa že vode polni trebuh ima? 

 In kako naj konjar premakne konja,

   ki se ga premakniti ne da? -

   ni ga takšnega uroka.

 Le kako bi mogli premakniti

    me vsi našteti prej zakladi,

 če je vse, kar želim si, njegovo

                 bitje?

  Kako bi me oni mogli veseliti,

  če čakam le na src najinih mladostnih

                zlitje? -

        sama vem prav zagotovo,

  da ni bogastev na svetu jih zadostnih,

  ki bi razen njega privedle mi pomlad.

orfej