POŽAGANA
zelene sulice vej
nožice ki napenjajo rast
višje kot si jo kdaj ti izkusil
spet in spet na tleh
gosto požagane -
človekova rezila so nuja
človek ne ve za preskakovanje
iglic ujetih v tesnobo
za iskanje sonca gre
za padec semena
začetek rasti je v padcu
v kapljici jantarne solze
zataknjene v zavetno lego
za novo obzorje gre
Motiv za to pesem sem dobila na včerajšnjem sprehodu skozi gozd, kjer so ležali kupi požaganih smrek, ki plačujejo davek onesnaženemu okolju. Zadnja tri leta je pod rezila podleglo ogromno tega našega bogastva. Še dobro, da se narava sploh še lahko obnavlja.
Andrejka, res je katastrofa, kar se dogaja v naših gozdovih!
v kapljici jantarne solze
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 09. 03. 2017 ob 13:14
- Prebrano 627 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 224.74
- Število ocen: 10