Zaprem oči

in vidim vesolje.

Na vekah

utrinki časa

padajo v temo.

Spiralne galaksije misli

vlečejo tkanino prostora

med možganskimi vijugami.

Vznik zavesti

so črne luknje prihodnosti,

prehod prek nedosegljive skrajnosti.

Energije čustev

so kot barve svetlobe,

ki mehčajo skorjo minljivosti.

Privlak spoznanja

razširja votlino zajema

in pogled objema željo

kot točka prapoka,

iz katere teče duša v ničnost,

razkrojeno v popolni vsemogočnosti.

Razprem veke,

odprta črnina vsrka brezno,

naključen začetek se končuje v sij.

Dare Gozdnikar