hodila si spredaj ženska
kot mehek ščit za zemljo
ki te je potiskala naprej
trdo in črno
in ko si zakrvavela
je obrisala barvo z oblačil
te prebodla
in te kot odvrženo lutko
iz papirja zažgala na grmadi
hodila si spredaj in pogumno
požirala rumene kaplje
ki so se nabrale na robu
zaplesala ko so drugi okamneli
previdno drsela
ko so posiljevali in morili
in ko je v hlevih nebesnih ovac
zmanjkalo trave
si legla
mirna in zelena
hodila si in med hojo rojevala ženska
naselila si morja in gozdove
temne noge in odrezane glave
lončnice in blato
ki ga je brcnila s čevljev
tvoja zemlja
hodila si in hodila
in ko si prehodila mojo pot
si še zadnjič iztegnila roko
in mi izpulila pesem
ki je začela siveti
urednica
Poslano:
16. 03. 2017 ob 19:23
Spremenjeno:
16. 03. 2017 ob 20:44
Na ramenih ženske od nekdaj stoji svet . Tudi pesem je ženska, tudi ko sivi.
Izjemno učinkovita pesem, lahko jo beremo kot osebno izpoved ali pa alineo feminističnega manifesta.
Lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!