Stoji in počaka,
nato prikoraka.
Preskoči ogrado,
obkroži livado,
pomisli na včeraj-
tako kot je zmeraj.
Zapoje igrivo,
razmrši si grivo,
zasope v oblake,
ustavi korake,
poseže po svodu,
nebesnem obodu.
Poboža nam lica
in prhne kot ptica,
za soncem se skrije,
v potoku umije
zaspane junake.
Preganjane spake
pretvori v vile,
ki so pozabile,
da enkrat na leto,
od stvarstva prevzeto,
se brhka pojavi,
za zimo pospravi.
Nasuje stolp upov
in čista, brez strupov
nakaže obrat.