Se vprašaš, kje se jeza nabira,
kam izgine, kje se kopiči?
Ko zavre, jo izpljuneš iz besa gejzira,
se je odrešiš, a se ne izniči.

Se vpašaš, kam odide žalost,
ko se razjočeš od muk, srca bolečin?
V tebi zbudita se mir in radost,
a kam zažre se njen toksin?

Se vprašaš iz kje izvira sovraštvo,
ki v tebi budi krvoločno zver?
Ne, to ni pogum, niti junaštvo,
je le v pogubo prava smer.

Se vprašaš kam zavist se prilepi,
ko nevoščljivo kažeš svoj ranjen ponos?
Lahko kritiziraš, a v glavo si vcepi,
tako le še bolj poražen boš.

Vse se kopiči, vse se nabira,
se širi naprej, na ljudi se opira.
Zastruplja nas in spreminja v bedake,
ker ne dojamemo energije kot take.

Zakaj ne bi širil veselja,
ljubezni, upanja in radosti?
Zakaj ne bi želel vesolja
sprejeti enostavne modrosti?

Si kar čutiš, daješ, v kar veruješ,
lahko zdraviš, ljubiš in osrečuješ,
če se zaveš, da vsi smo ena energija,
ki nas bogati, povezuje ali ubija.

Martina P