Preglasila tišina je v glavi glasove,
kar slišim, je le še bitje srca,
odzvanja v žilah, da zruši zidove,
ki mi telesa hromijo duha.

Šumenje v ušesih kot reka odmeva,
čutim, da čas v bistvu ne spi,
ko pade noč, dneva trda tema,
prikaže vse tisto, kar vidno mi ni.

Zaprtih oči me vrtinec požira,
mavričnih barv, svetlečih luči,
spoznam občutek, a ne vem mu izvira,
spomin v konice me prstov skeli.

Naenkrat zatrzam, padem v breztežnost,
negibna, povezana z ničem ležim,
mi bliski nejasni gradijo razsežnost,
nezavedna jo sanjah voljno živim.

Sprejmem, ko vleče kot vakum me vase,
odreže zavesti me s svojo močjo,
vdam se kot vedno, brez brige in mase,
ki ne bivata v svetu odetim z nočjo.

Martina P