GLADINA…

Ujet v flašo,

nagnjeno k požirku

žejnega življenja,

spuščam neme krike,

utapljajoč se pod gladino

lastnega trpljenja.

Vleče sila

me k utopitvi,

utrujena sva jaz in voda,

vračajoče v samoto

v želji žeje potešitvi,

izmikajoč se mi svoboda.

Premetava me

v pol prazni flaši,

butam ob kaljeno steklo,

se zavedajoč pregovora

o tistem koščku kruha,

kjer se duši je zareklo.

S težavo se borim

z razburkano gladino

svojega povprečja,

moj razum mi pravi,

naj potonem brez skrbi,

saj bolečina bo še večja.

Do rešitve,

za katero sploh ne vem,

če si jo še želim,

prepuščam se valovom,

ko morda nekje na suhem

zate naplavina se zbudim …

… a do takrat …

… osamljen ujet v flašo,

nagnjeno k požirku

žejnega življenja,

spuščam neme krike,

utapljajoč se pod gladino

lastnega trpljenja.

by Mikla

Mikla