Vleče me, vleče v kraje poznane,
le v mojih sanjah zares oživijo,
obiskat vse tiste ideje bolane,
zataknjene v glavi, v mislih lebdijo.

Vleče me vleče, do roba in čez,
da prekinem preteklosti prašne niti,
spoznat, če sprave res oster je rez,
ko uspe v sedanjost me končno vrniti.

Vleče me, vleče k sebi nazaj,
se povezati s srcem, dušo, razumom,
zbudit, kar bila sem in kar sm zdaj,
preslišat, s čim ego baha se pred umom.

Vleče me, vleče v gora tišino,
kjer svet je mogočen in jaz sem mala,
da izluščim iz sebe strahu patino,
da same sebe se nič več ne bom bala.

Vleče me, vleče naprej v življenje,
če srečna sem jaz, bova srečna oba,
predam se mu, da zasejem veselje,
vem, jaz in življenje zdaj tu eno sva.

Martina P