zadrhti meso ptic in žametni prsti
potepuhov se oprimejo slamnatih
vejic spomina. takrat se noč uzre
v svojem belem zrcalu in zavriska.

ko iz proda pogledajo očesca miši,
se sivolasa luna ujame v sonatino
kakega norega viteza in s skupnim
naporom zavihtita krempelj upanja.

kadar se okoli sanjskih konstrukcij
srca zvijajo prejaste nedoumljivosti,
zaspim na sajastem križu in prosim
pesmi, naj me ne puščajo samega.

Dani Bedrač