Tvoj pogled me najde v baru,
lačen.
Greš mimo in podrgneš roko obme,
a me ne pogledaš,
ker še ne stradaš.
Ko pa te ona objema,
preko ramen
me gledaš.

Lačen si že od trenutka,
ko si prvič okusil
moje vzdihe.
Stradaš po tolmunu sreče,
med mojimi nogami.

"Še!" kričim pod njim,
a ne ve kako je biti lačen,
po duši drugega človeka.

Lačen umiraš zame,
stradaš na dosegu roke
in zate si odiram kožo,
da se lahko naješ tistih delov mene,
ki niso umazani od drugih rok.

Ursula