Žarki so se dvignili iz zemlje,

kot bi nebo padlo v njo,

sonce je obesilo oči na horizont,

kot bi se želelo prepričati,

če so vse barve na paleti,

da jih nanese na jutro.

Gora je stala,

da podpira oblake,

jih lovi okoli sebe,

pokriva gole dele,

razbrazdane kože,

skozi pore je puhtela modrost,

spomin daljnega vetra,

ki je čuval mesto,

kjer so padle zvezde.

Morje je pogoltnilo nebo,

grizljalo zvezde,

počasi, brezčasno,

grižljaj po grižljaj,

kot bi želelo,

da jih nikoli ne zmanjka.

Luna je odsevala,

svoj ples,

na gladini,

v zibajočem ritmu,

ko so misli odhajale,

tja, na ono stran noči,

kjer sanje izbirajo,

svoje barve,

svoje odtenke,

odcvetelih vrtov.

salke