Kdo te je porinil
v to pijano smrt
med smreke
med zmrznjene gozdove
med skovike plenilskih ptic
ki te vsak drugi večer
posujejo s psovkami
ker te ne prepoznajo

ali pač zato ker te


kdaj si stopila
na sivo-bela tla
v visokih petah
medtem ko so ti klecala kolena
in so pokale ploščice
kaj te je prignalo
na rob teh čudovitih zvezd
ki te imajo
in jih imaš

ne poslušaj da jih nisi zaslužila

razcefrala si že tisoče življenje
na konfete
medtem ko so se dohitevali vzdihljaji
in si v iskanjih kurila lestence
celo po tem
ko so te naučili kako se nosi Zlata knjiga

slačiš si rokave

ko si sledijo ti pretesni downhill dnevi
ko bi zmetala neoprane cunje direktno v omaro
se luščiš znotraj
razumeš
od znotraj navzven
da ne zaspiš med prehodi
med podboji
čakajoča utrinke

oh ti notranji psi
ti psi v tebi
vedno zavohajo smer
ki uhaja razpotju
da potem obsediš
čakajoča tiho smrt
med lajanjem jelenov

pustiš si prižigati oljenke
in suha polena črnega gabra
in sveče iz razprodaj
hodiš v petkah
po svežem laminatu
čakajoča na psa
ki so ti ga obljubili kot deklici

in ne moreš prečrtati vek
preveč je življenja
in premalo
in ko se zaveš
da ga je ravno prav
je to takrat
ko čez najbolj čista usta
steče tvoje drugo ime

stisneš se v majhno
dimno zaveso iz suhih vej
ko so jih zažgali na dvorišču
žaluješ za lešniki
ki jih to pomlad ne boš nabrala
kot si jih prejšnjo
ko so trgali bršljan s fasade

še zdaj imaš solzne oči

gledaš
in poslušaš skovike
in ko si misliš kdo te je porinil
v to breztežno smrt
na robu ničesar
si apatično pripišeš vse zasluge

medtem ko brusijo rezila
si si nabrala
že milijon semen.

lorellia