Zeleni listi

spremljajo korake

na poti v pomlad.

Mladost se uči

kako ne biti kamen,

kako se dotakniti

brez bolečin

in zloma v duši.

Brez posluha

postanejo mokre sledi,

žalost zmoči prašino

bolečina pade v dno

včerajšnjega pogleda,

ki ga več ni.

Jesen pokoplje

še zadnje ostanke

in peč zdrobi sledi.

Tema ostaja

kakor večna noč,

ko dih zaspi.

Kakor zadnji potomec

nesrečnih indijancev,

kot luč,

ki nima več voska

se tema zgrinja

s črno sliko pred očmi.

Padam,

zaklepam,

ni me več.

Verjemite,

berete prisluhe

še včeraj živega.

Postanem mrtvec

še preden zares zaspim.

Dež kaplja

kot zmedene misli

premetava sveži prah

od zadnjih misli,

ki so tik pred izumrtjem.

IŽ-lev