Gnezdo spletam v svojem srcu,
srce mi kljuje črni vran,
nabiram veje v cvetnem vrtcu,
upanje za novi dan.
Gor v visoko krošnjo plezam,
in na vejah se spustim,
zidam, zidam, se naprezam
delam to kar si želim.
Gradim si hišo, ki obstane
kjer vse druge popuste,
naredim gnezdo še za vrane,
ki mi kljujejo srce.
Grem počasi v svoje gnezdo,
zunanjih ne vidim vrat,
tam prejemam svojo mezdo,
in jo hranim za zaklad.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: domisljavec
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!