Špranja grenkobe
Noč je natrosila sanje,
ki so padle mimo dlani,
se razletele,
po podu,
kot črepinje.
Ni časa.
Pometem v malho,
nekaj jih ostane,
kosi so različni,
vseh barv,
ne gledam,
izberem,
z roko spomina.
Je to tisti kos,
ki manjka,
da zapolnim špranjo grenkobe?
Že naslov me je pritegnil, sem pa razmišljala o:
...
ne gledam,
izberem,
s tresočo roko spomina. / z roko spomina bi bilo boljše, se mi zdi
Jje to tisti kos,
ki manjka,
da se zapolni špranja grenkobe? / da zapolnim ... / boljše, če ohraniš prvoosebno pripoved.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala Ana, tvoje mnenje se mi zdi super, se strinjam, izpade in sliši se bolje, lepše.
Lep dan,
Saša
Grenka ljubezen in večno hrepenenje po zgladitvi, prileganju koščkov v popolno celoto ... občuteno napisano, čestitke,
Ana
Hvala, ko spomin pride pod površje, potrebuje le roko, da se povzpne nad površje.
Saša
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
- 28. 02. 2017 ob 09:40
- Prebrano 588 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 128.07
- Število ocen: 6