Pred kratkim sem objavil na tej strani sonetni venec. Ker je stvar kar malce obširna in je zagotovo kar nekaj stvari za popravit, bi cenil vsako pripombo oz. komentar kako pesem izboljšati. Zahvaljujem se vam za čas in pomoč.
LP
Pesem se vsebinsko zelo naslanja na Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja in gre tako:
I.
Drobijo obzorja sij krila demona.
Odzunaj topi se sneženo hribovje
in vse se zdi gosto, kot golo grmovje,
saj z glave je padla kraljeva mi krona.
Od prvih dotikov poznal sem usodo,
a upal sem tiho, da bom prelisičil
vse kar je gotovo. Sem se izobličil.
Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.
Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,
da našel globine središč bom planetov,
nesrečne sonete pijanih poetov
na svojih podplatih trnjavo bom čutil.
Sestradane vrane nocoj so zapele.
Rezljane na deblu so črke zbledele.
II.
Rezljane na deblu so črke zbledele.
Ne gledate več pod klobukom dehteče.
Ne vabite več me pod češnje cveteče
zaspati v cvetove neutrgane, bele.
A še se smehljate narahlo, postrani,
ko on vam prinese oprane kosmulje?
A z Albertom bosa lovita metulje
med divje razraščenimi tulipani?
Ne pišete pisem, katere sem ljubil.
Ne mahate več mi na mojem dvorišču.
Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.
Ne slišim glasu več, ki sem ga izgubil.
So zvezde v neznane noči odletele.
Arteško me bodo nevzdržno bolele.
III.
Arteško me bodo nevzdržno bolele
besede iz vaših razpokanih usten.
Obstal sem neviden, za ves svet propusten.
Iz vedrega neba so udarile strele.
Več niste želeli pod češnjo plesati,
ne v sencah, takrat, ko bilo ga doma ni,
saj ženi spodobnost, kaj takega brani
in Albert s poroko želel ni čakati.
Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,
da z njim nenasitne zveri se gostijo.
Pretapljam ljubezen do vas v agresijo
in s časom prepustil bi temni se sili.
Težko se poslužim spravljivega tona.
Gromovi bentijo z obrobja ciklona.
IV.
Gromovi bentijo z obrobja ciklona,
a jaz ne bom čakal, da me spremenijo,
da v meni besede grdo govorijo.
Ne morem vas gledati, kakor gorgona.
Sem vest preveč hranil, da bi jo zaklenil,
da še kdaj bi ljubil, iskreno pogledal
kdaj v vas. Le kako bi potem sprenevedal
se če bi življenje prijatelja sklenil.
Želel bi. Ne morem. Jaz nisem vadbišče
za slavne poboje, nesmrtnost, heroje.
A vendar premajhen je svet za nas troje
Nemirna mi duša spokoja soj išče.
Ne bom si umazal brezmadežne biti.
Imeti vas rad, ne pomeni moriti.
V.
Imeti vas rad, ne pomeni moriti.
Pomeni verjeti, da našel bom vejo,
kjer rožnato-beli cvetovi cvetejo,
takrat, ko so drugi pod snegom še skriti.
Težko je sanjati, če v noči nespeče
rjuho mečkam. Če si strop ogledujem
do jutra ter zgolj še o tem premišljujem,
kako z njim ležite pod krošnjami sreče.
Težko je verjeti in to nič ni vredno,
če prazni so upi in sanje zgolj sanje,
če moja nespečnost očitno zaman je.
Pozabit bi moral na češnje za vedno.
Nič vreden je jutri pod težo bedenja.
Capati nesrečno ni vredno življenja.
VI.
Capati nesrečno ni vredno življenja,
od mraka do zore, od jutra do mraka.
V vedrino oblačnost, se v dan noč pretaka,
a v meni ostaja praznina trpljenja.
V ljubezni sem našel metulje umrle,
bolezni, ki so me s prevaro pestile
ter z jalovim upanjem vojno so bile.
Sem videl kresnice, ki v grob svoj so zrle.
Kar vi ste rodili podnevi, ponoči,
prijateljstvo, ki ga je Albert oddajal
ter dnevi, ko k vama sem srečen odhajal.
Zdaj vse bi pozabil, a ni mi to v moči.
Bilo na drevesih je malo cvetenja.
Hladno je v deželah noči hrepenenja.
VII.
Hladno je v deželah noči hrepenenja,
kjer se žalostiti bilo bi prelestno.
Kot mrtvec potujem čez njih nezavestno,
brez vsakih izrazov ter z željo čutênja.
In ko že pomislim, da sem zgolj praznina,
iz mene shlapi še ostanek nesreče.
Če kaj sploh ostalo je, tiho je, speče,
pokrito s pepelom, ki zbit je kod glina.
Brez vas ne odkrivam obrisov užitka.
Poredko priteče mi solza žalôsti.
Poredko, poredko, a teče ne dosti.
Utrujen sem zmatran, želim si počitka.
V izvirnem potoku se moram umiti.
Absurdno je blodit, a ne srečen biti.
VIII.
Absurdno je blodit, a ne srečen biti,
brez boljših obetov požirati čavlje,
se vreči na lačne, sestradane mravlje.
Umreti je bolje, k prvinam oditi.
Pogledal sem v brezno in ono je vame.
Oči sem zaklenil v neskončnost temine.
Ob tem sem začutil vsaj senco vedrine,
ki k sebi me kliče. Drži me za rame.
Vabljivosti konca se več ne umijem.
S sledovi smodnika napišem vam venec.
Naboje natlačim, je v njih naslovljenec.
Namerim pištolo, se končno ubijem.
Resnice obstajajo, ki jih ne zveva.
Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.
IX.
Razumite me, ko bom zgolj del odmeva,
čemu se je duša razkroju predala.
Na trgu ter v službi ter v sobi klicala
me je neutrudna mamljiva zahteva.
To prvo ni pismo, ki sem vam ga spisal.
Naučil sem z njimi se pesmi pisanja.
Z vsakim poskusom sem v tožnejša stanja
odšel, dokler nisem dokončno se skisal.
A to naj bo zadnji plod žalosti uma,
ker v meni ni tega več, česar ste vredna,
zgolj pisma, mogoče pregostobesedna,
in upam, da kanček, vsaj kanček poguma.
V udobni bo kočno me grob posadila
ljubezen, ki sva jo neumna rodila.
X.
Ljubezen, ki sva jo neumna rodila
naj vas kdaj zbudi iz najglobljega spanca.
Spomin naj vas bega na bol zapeljanca,
ki ste ga samevati v sobi pustila.
Se niste možili ker Albert je slajši.
On ni za metulje, lovil bo komarje.
Izbrali ste njega, ker bajne denarje
ter varnost od cvetja imeli ste rajši.
Lahko bi priznali, da ste me ljubili.
Lahko bi, pa niste. Izbire. Izbire.
Postavili ste nepotrebne ovire.
Neskončen objem ste v obup spremenili.
Neuslišana želja me v krč je ovila,
ostaja, greni me, me zdaj bo ubila.
XI.
Ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila
cvetica, ki skupaj še v dnevih drugačnih,
razgibanih, pestrih, veselih manj mračnih
na okna polico sva jo posadila
Ko sva jo pogledala, sva se smejala.
Sva spomnila se na drhteče poljube,
na neizrečene, a močne obljube,
da bova ob roži za večno plesala.
Zgodi se da včasih pogledam za rožo
in spomnim se vsega ter spišem na novo,
kar mislil sem že, da je davno gotovo.
Ne morem drugače. Krvav sem pod kožo.
Malenkost mi vsaka spomine pogreva.
Temačna narcisa na oknu uspeva.
XII.
Temačna narcisa na oknu uspeva,
četudi je suša, četudi je zima.
Ošabno me gleda, v prepihu mi kima.
»Nekoč bil si srečen, postal si zgolj reva!
Ne kradi več zraka in pij več ne vode
vsem tistim, ki radostno gledajo dalje.
Premagalo v bitki te je svetožalje.
Poskusi zdaj čare neskončne svobode.«
Bolj kakor na oknu, je stebla razpela
mi v glavi ter tam je zagospodovala.
Se bo tudi ona razkroju predala?
Bo z mojim odhodom še ona zvenela?
Besede narcise mi dneve morijo.
Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.
XIII.
Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.
Se venec končuje. Predal se odpira.
Se kmalu opral bom v vodovju izvira.
Bom pustil v pozabi tuzemsko norijo.
Ne bom nikdar več čutil v srcu gorenja.
Ti rekel razumem. Ti božal bom roke.
Pozabim lahko na tolmune globoke,
zasanjane reke ter zvok žuborenja.
Pozabim lahko, kako z mano posedaš,
pod belim drevesom prekrasnega cvetja,
igrive metulje pod soncem poletja.
Na zadnje pozabim kako ti izgledaš.
Moči nimam več, da končam pisarijo.
Edino slovo mi ostane. Adijo.
XIV.
»Edino slovo mi ostane. Adijo.«
So zadnje besede, ki jih je prebrala
čistilka, ko jutranje je pospravljala.
V smeteh je zmečkano našlá elegijo.
Z rokavom obrisala tožni je lici.
Počasi mirila je hitre vzdihe.
Zložila je v žep na predpasniku stihe.
Ne bo pokazala jih gospodarici.
Končala se temna je noč izpod sobe.
Še ena številka se je obrnila.
Nebo luna soncu je v last prepustila,
a niso končale se njene mrakobe.
Nekje so še vedno poti pasijona.
Drobijo obzorja sij krila demona.
XV.
Drobijo obzorja sij krila demona.
Rezljane na deblu so črke zbledele.
Arteško me bodo nevzdržno bolele.
Gromovi bentijo z obrobja ciklona.
Imeti vas rad, ne pomeni moriti.
Capati nesrečno ni vredno življenja.
Hladnó je v deželah noči hrepenenja.
Absurdno je blodit, a ne srečen biti.
Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.
Ljubezen, ki sva jo neumna rodila
ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila.
Temačna narcisa na oknu uspeva.
Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.
Edino slovo mi ostane. Adijo.
urednica
Poslano:
14. 03. 2017 ob 21:22
Spremenjeno:
14. 03. 2017 ob 21:24
Končno sem še jaz našla čas, da pregledam tole ...
veliko dela je bilo vloženega noter, malo ga bo pa najbrž še.
moje pripombice bi bile:
I.
Drobijo obzorja sij krila demona,
ki s svojimi kremplji ponovno mi reže
v zareze, da zopet postajajo sveže.
Igrivo srce mi precenjeno lona.
rezati v zareze je nepotrebno ponavljanje korena iste besede)
Kaj je to "lonati" in to še "precenjeno lonati"?
Poznal od začetka sem lastno usodo,
a upal sem tiho, da bom prelisičil
gotovo, obljube podane izničil.
Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.
Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,
da stopam po poti v globine planetov.
Nesrečne sonete pijanih poetov
na svojih podplatih trnjavo bom čutil.
Sem slikal device v preskromne kapele.
Rezljane na deblu so črke zbledele.
.................
toliko o prvem sonetu ... drugega ju3 ;)
Drobijo obzorja sij krila demona,
ki s svojimi kremplji ponovno mi reže
po ranah, da zopet postajajo sveže.
Igrivo srce mi precenjeno lona.
Lonati, je pr nas plačati. Bog lonaj (bog poplačaj). Je bilo s krono bolje?
rane sicer delujejo klišejsko, ampak bolje kot podvojevanje.
ja, vem, kaj je lon, samo ne deluje mi prepričljivo tale "domača "beseda, zdi se (in tudi je) nahitro vrinjena zaradi rime ... sploh pa, ker ves venec ni zastavljen po domače, nima narečnih besed ...
a sem zoprna?
;)
? hočem biti, moram biti :)
Nene nisi nič zoprna, točno taka si kot moraš biti. Bom zrihtal da bo kul.
Ja, saj je treba. Fajn je, da nisi kar takoj z vsem zadovoljen! Slovenščina je tako bogat jezik, da se za vsak problem najde ustrezna rešitev (beseda, besedna zveza, tudi v formi!)
danes imam čas za 2. sonet iz venca
II.
Rezljane na deblu so črke zbledele.
Ne gledate več pod klobukom dehteče. ( kaj je "dehteče gledati? dehteti je oddajati dišeč vonj ...)
Ne vabite več me pod češnje cveteče
zaspati v cvetove neutrgane, bele. (vabite me zaspat, ne zaspati!, bo treba najti kaj primernejšega, kar bo teklo v metrumu) RECIMO: zaspat tja v cvetove ...)
A še se smehljate narahlo, postrani, (mar še se ...)
ko on vam prinese oprane kosmulje?
A z Albertom bosa lovita metulje
med divje razraščenimi tulipani?
Ne pišete pisem, katere sem ljubil. (ki jaz sem jih ...)
Ne mahate več mi na mojem dvorišču.
Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.
Ne slišim glasu več, ki? sem ga izgubil? (mar)
So zvezde v neznane noči odletele.
Arteško me bodo nevzdržno bolele. (ah, vem da me bodo nevzdržno bolele)
O arteškem vodnjaku sva enkrat še debatirala, ampak "arteškost" brez vodnjaka ne vzdrži moči tistega, kar bi rad povedal (ker kot samostojna fraza oz. "pojasnjevalnik" ne obstaja). Tudi ne vem, ali bi ga lahko sprejeli kot neologizem ;)
Rezljane na deblu so črke zbledele.
Ne gledate več me s pod krajca dehteče.
Ne vabite več me pod češnje cveteče
k počitku v cvetove neutrgane, bele.
Mar še se smehljate narahlo, postrani,
ko on vam prinese oprane kosmulje?
Mar z Albertom bosa lovita metulje
med divje razraščenimi tulipani?
Kurir vaših pisem več v kaselc ne stresa.
Ne mahate več mi na mojem dvorišču.
Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.
Šepet več ne boža mi dlačic ušesa.
Nekoč so se slutnje pretirane zdele,
a vse tja do smrti me bodo bolele.
Lidija, ko bereš sonete, glej zadnjo verzijo, ker so bli že malo spremenjeni. Spremenil sem a -> mar in sedajo zgleda tako. Dehteti je tudi nekaj si zelo želeti. Sem prepričan!:)
Drobijo obzorja sij krila demona,
ki svojimi kremplji se z mano zabava,
kot da je življenje zgolj kruta predstava.
Od smeha boleti ga mora prepona.
Kaj pa tako za prvo kitico?
urednica
Poslano:
15. 03. 2017 ob 21:55
Spremenjeno:
15. 03. 2017 ob 22:01
Uu, a nisem gledala zadnje verzije?
ne :) sem kar nekaj spremenil.
Ja, glede "dehteti"imaš prav, piše v SSKJ,
ampak sliši se pa čudno, milorečeno
urednica
Poslano:
15. 03. 2017 ob 22:03
Spremenjeno:
15. 03. 2017 ob 22:07
AAha, vidim ...
Zadnja varianta se mi zdi zdaj ok - 2. sonet
Tudi ta popravljeni odsek prvega
No mi seveda klasičen "ljubeče" ostane.
Saj je sprejemljiv in uporaben
V tretjem sem odstranila odvečne vejice
III.
A, vse tja do smrti me bodo bolele
besede iz vaših razpokanih usten,
da vašemu žepu sem mož nedopusten.
Privoščiti nisem si mogel vas cele.
Več niste želeli pod češnjo plesati
za hišo takrat, ko bilo ga doma ni,
saj ženi spodobnost kaj takega brani
in Albert s poroko želel ni čakati.
Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,
da z njim nenasitne zveri se gostijo.
Pretapljam ljubezen do vas v agresijo
in s časom prepustil bi temni se sili.
Težko se poslužim spravljivega tona.
Gromovi bentijo z obrobja ciklona.
Komentiranje je zaprto!