prebarvaš se

po meri narave

in globalno iztiriš

v cilj samopodob

pogoltneš

slino prerokovanj

vdihneš izbruh

izven časovnosti

pogleduješ v prelet

nad prostornostjo

ko začutiš breme

slavne preteklosti

v pomen

brez barve odhajaš

postajaš vonjava

brez oblike tipaš smeri

in ko zalezuješ

odtenke kože

v zemljo natrosiš

željno vodo

ne ubesediš se

v zdrgnjeno noč

ki sveti pod lunino veko

ne zapisuješ vetru

smisel brezglavih dni

neusklajen z mirno ponjavo

zaslišiš vest

obešeno nad pogledom

nikakor nočeš

do ničesar sam
vsekakor hočeš

do ničnega nikoli

nihče ne pojasni

popolne odprtosti

praznina čaka

na zagon vriska

odjek ne pojenja

brez odboja

teče hkrati

nenehno v vseh smereh

prižigaš izgorelost

z ugasnjeno temo

v luč nažiraš

potujočo svetlobo

to ni obstanek

le misli treskajo

v svod vesolja

Dare Gozdnikar