Prvič po mnogih letih

sem jo pogledal

brez spomina

brez dlani v dlani

brez dni ko sva šla

drug mimo drugega

se izgubila

brez vseh razdalj

in brez sanj.

Kot žensko.

Sem v raju

ali se mi to samo zdi

sem na razpotju

ali samo na postanku znane poti

kaj se mi lahko že zgodi

kje je konec moje poti

ter se vprašal

kje sem

jo dovolj poznam

kako če še sebe nisem dovolj spoznal

tisoč vprašanj se mi poraja

a nobenega odgovora ni

ne iz raja

in ne iz osata

preveč je površnih znamenj

so bile vse samo želje

kot odsev na njeno srce

tisoč let hram gradiš

a se na koncu vprašaš

še temelj stoji

kaj je merilo življenja

ko pogledaš nazaj

vidiš samo izgubljene sledi

in se vprašaš

kje si zdaj

si pripravljen iti naprej

po zasneženi senožeti

po skalnati vzpetini do cveta

ali samo po cvetoči ravnini

še imam dovolj moči

zaupanja in časa

za nove vzpetine

kjer je sonce premrzlo

in luna polna pelina

kjer slišiš

glas srečne ženske

vendar ne veš

ali prihaja iz globeli ali vrha doline

kam naj greš

da boš slišal

odmev v srcu ki ne mine.

Skozi pozabo sem videl rešitev

potrkal sem

s tabo želim naprej

je bila moja prva misel

a sem jo samo vprašal

si za to

kar je nekoč že bilo

od nekod je prišla solza

dlan je objela dušo

oči so se potopile v svitu

in kot najstnika

sva odšla obzorju nasproti.

A čas naju je prehitel

sedaj odhajam

tja daleč

kjer se vsi srečamo

kjer se še izgubljeni najde

tam kjer smo vsi enaki

ostalo mi je samo še slovo

in trenutek spomina

potem pa vse mine.

Se mi vse to samo zdi

ko pogledam skozi okno

jo vidim  kako cvetje sadi

še nama je nekaj časa ostalo.

Sedaj vidiva samo še trenutke.

Felix