Bom mar bruhal, če popijem še to žganje?

Zunaj je en tegelj, s koščki pic, salame.

Bruhal bom, ker pari trkajo se vame,

ker so tla, kot hlevska tla, zgolj pljunki, scanje.

Od vonjav črevesja, moje kompanije,

od jezika brez jezika, ki nam poje,

od soseda, ki se skašlja v pivo moje,

ter mi vsakič ponesreči plašč polije,

od prešvicanih žrebet, ki se vrtijo,

bruhal bom, ampak za zdaj še zadržujem,

saj, ko gledam njo, ki pleše, sem na tujem

ter prebavim, ter vzljubim vso birtijo.

Ko bo ura tri in šla bo, spil bom žganje

ter izbruhal ničevo ponočevanje.

Peter Rangus