Povejte Dijani, da všeč mi je

njena vodenasta kava

in nepočesani lasje.

Jaz ne morem ji reči,

saj me spreletava

pareza, ker strah me je nje.

Oh! Povejte Dijani, da všeč mi je,

ko me pogleda prek šanka,

kot da najstarejša sem stranka

in kot da ji plačam z očmi.

Časopis pridržujem,

a njo opazujem

in ona se tiho smeji.

Boste rekli Dijani, da všeč mi je

nesimetrija nasmeha,

ki kakor opojna uteha

prekrije novice in kavo?

Povejte Dijani, da všeč mi je,

da iz računa izvedel,

že ko sem tja prvikrat sedel,

sem njeno presladko ime.

A lahko je drugačno. Kdo ve.

Vi le urno povejte, vi le urno povejte,

saj njene so kave ničvredne

in take, četudi so čedne,

na cesto kaj kmalu lete.

Le povejte Dijani, da všeč mi je.

Ona ne bo si nič bala

in bo na račun napisala

številko ter zraven srce.

Ampak meni ni tuje se bati

napisal bom pesem ponovno:

»Pokličite prosim Dijano,

saj jaz si ne upam klicati.«

Peter Rangus