On
Odzvanja osamljenosti senca
kot cerkveni zvon na solzna mi lica.
Prijetni so občutki radosti in sprejetja,
ubijalski en sam trenutek bolečega spomina.
Naj mine dež s sivega obličja,
naj čimhitreje pride ura naslednjega jutra.
Blažena je ona ki boža ti sina,
srečen on ki še ne ve, da je iluzija
sama sem jaz, ki sem te ljubila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: raketa
- 17. 02. 2017 ob 20:47
- Prebrano 638 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 46.54
