Ljubitelji gozdnih potepov poznamo občutek, ko nas nekaj vleče med drevesne sence ne glede na vreme in letni čas. Spominjam se, kako je takrat močno pihalo in je veter svojo pesem namenil prihajajoči nevihti. Vsako korenino že poznam, vsak kamen je preštet. Moja pot, moj gozd, moja sreča.
In nesreča za komaj izlegle ptičje mladiče, ki so negibno ležali sredi poti.
Ne vem, zakaj vedno v globini zadrhtim, ko naletim na žival, ki se muči ali pa je že mrtva. Ne bom naštevala, kakšne »neumnosti« mi takrat hodijo po glavi. Ko recimo pri teku preskočim polža in se čez par metrov vrnem nazaj, da ga z makadamske ceste, ki mu otežuje gibanje, odnesem na travnik, kamor je bil namenjen v poskusu bega pred uničujočo vročino. Ali podvig reševanja klopa iz straniščne školjke, ali … no, pustimo to.
Pobrala sem poginule mladičke in jih položila v grmovje na preprogo maha. Potem je mojo pozornost pritegnilo komaj slišno šumenje listov in, ko sem malo pobrskala, sem našla še enega – živega – mladička. Nekaj časa sem razmišljala, kaj naj storim, ali ga pustim v upanju, da ga bo našla mati (kar je bilo malo verjetno) ali pa ga poberem in poskrbim zanj. No, na poti domov je moje korake spremljalo bitje dveh srečnih src.
Ptiček je zaživel in me sprejel za ptičjo mamo. Trudila sem se in se veselila vsakega dneva, ko je kazal znake razvoja. Vozila sem ga v službo, ker doma ni bilo nikogar, ki bi poskrbel, da bi vsako uro dobil nekaj hrane v kljunček. Vedno ko sem odprla njegovo hiško, je z veselim stopicanjem z ene nogice na drugo pokazal, da me je prepoznal. Po najboljših močeh sem opravljala svojo vlogo: vsakodnevna nega telesca s potrpežljivim odstranjevanjem odpadlega puha, kopanje in pa hranjenje z vsem, kar je moral dobiti (edinole deževnikov mu nisem hotela prežvečiti).
Mladiček je rasel in bil vsak dan bolj podoben svojim vrstnikom. Zrasla so mu krila, zrasel mu je rep in dobil je lepo pernato oblekico. Učila sva se letati. Žal mu nisem mogla pokazati, kako se leti, in sem se pač zanašala na njegove gene. In res, ko se je že naveličal najinih vaj – start z dlani, mahanje z rokama gor in dol, večkratno padanje in pobiranje s tal – je nekega dne poletel nad mojo glavo in varno pristal na robu mize. Še malo in bo odletel v najin gozd, sem se veselila.
Nikoli ni odletel. Ustavila ga je človeška bolečina.
V tem času sem delala kot patronažna sestra in skrbela za umirajočega gospoda, ki je bil poznavalec in ljubitelj ptic. Ko sem mu pripovedovala o mojem pernatem varovančku, sem imela občutek, da se mu življenje vrača na upadel obraz, njegove oči pa so dobile poseben lesk in zdelo se je,  da ne čuti več bolečine, ki mu je jemala življenje košček za koščkom. Povedala sem mu, da ptička vozim s seboj, in na njegovo gorečo željo sem ga prinesla iz avta ter položila na njegovo tresočo dlan. Dolgo je strmel vanj, s solzami so odhajali spomini in ostanek življenja.
Naslednje jutro so mi sporočili, da je moj bolnik umrl. To jutro je brez vidnega vzroka umrl tudi moj ptiček. In to jutro je neko drugo srce bilo prav počasi ob plamenu dveh poslovilnih svečk.

Nevihtno nebo.
Pritajen ptičji klic
v senci človeka.

branka