Gradiva gradove v oblakih,

ovijava jih v zláto,

da izmijeva njih blato,

postopoma po korakih;

nikjer jih ni, najinim enakih!

Zidava v zvezi trden most,

v njega temelje iskrenost,

da le nikdar se ne poruši,

niti se kamen ne odkruši;

odprto zrem v prihodnost.

V čaru ljubezni sva ujeta,

plavava preko modrega neba,

v loku mimo sinjega galeba,

letiva in tesno sva objeta;

leta nama niso šteta;

zdaj stran podiva črne vrane,

nastavljava pasti za podgane,

dobiva hitro vse v visli,

opraviva to v sanjah in v misli;

iz nje brišem globoke rane.

Osvajava sveta najvišje vrhove,

pleševa v vetru in déžju,

ko se ustaviva ob vznožju,

nov načrt naju že izzove;

za bleščečo se pot v nove svetove.

S smehom preganjava žalost,

za pomoč prosiva modrost,

ki straži težave širokega spektra,

kot so sapice zimskega vetra,

ki sreči najini križajo prednost.

Pod slavolokom zmage sanjariva,

kakor za nič sva jih premagala,

vojska nevoščljivih je omagala,

možnost za kesanje ji odpraviva,

iz nje mnogo boljšo sestaviva!

Ljudi pokončne in vzravnane,

odvržejo obleko za navadne meščane,

zasanjani, v ljubezni se izgubijo,

z nama v oblake poletijo;

le lepota trenutkov naj obstane!

Odprto zrem v prihodnost,

iz nje brišem globoke rane,

ki sreči najini križajo prednost,

le lepota trenutkov naj obstane!

Tomaž Jelenko