Pribila sem se na tvoje rebro,
a tako narahlo,
da tega niti ne čutiš.
Kadar odvržeš to rebro,
od daleč gledam in poslušam
prepričljiv glas.
Moj je šibak,
nikogar ne zvabi,
kvečjemu izzove posmeh.
Moč mi daje le razmislek
med krepkim brcanjem
po sluzasti strugi navzgor.
Proti izviru,
kjer se bom rodila.
Upam, da s tvojo ključnico,
nekje na drugi strani
otožnosti in mazohizma.
Vem, da bom sama svoja,
in noge me bodo nosile
po aveniji mimo
tvojih izložb.

modricvet