Ni pozabe.

Simfonija jutra

mi nežno zapoje

ob tihih dotikih

ne gledam nazaj

ni pozabe.

Gledam v oči,

ljubijo me.

Za naju je praznik

to novo jutro

ni praznih besed,

ni prevelikih pričakovanj,

le telesi nama drhtijo,

polzijo dlani,

gredo navzdol

kakor slap

topi pod seboj

zmehčano kožo

zemlje, ki utripa

v podkožju te čutim

nežno kakor dah,

te stopim še bolj

in s potegom

zvlečem vase.

Dotiki me vlečejo

in počasi odpiram pogled,

vidim kar čutim

in čutim enako.

Naju.

IŽ-lev