tiho se režijo
hladne cvetne čaše
pijan svetnik na belem konju
v naše mesto jaše

mlade preslice za okni
slutijo pomlad v kosteh
spolzke sanje živa voda
umetni nageljni v očeh

branjevke se križajo
to ni sveti jurij
mulčki tiho drkajo
v pozni nočni uri

misli so podobne
kozmičnim balonom
svetnik želi zajebati
folkloro z gramofonom

dim zelenega kadila
gre v obrezana ušesa
tam spreminja zimske sanje
v programirana nebesa

sveti jurij večni frik
brez žic brez telefona
krasi izložbe naših duš
z listjem iz kartona

na ražnjih se vrtijo
parafinske lutke
z gostim tičjim mlekom
si barvajo občutke

iz plehnatih kanglic
se širi čuden smrad
v naše malo mesto
je prišla pomlad

Dani Bedrač