Na sončen dan sem pisal stihe.

Nekje v daljavi glinovnati 

je moja mati grebla travo.

Pozabljala je na predihe,

nikdar ljubila ni postati.

-- Taka b'la je moja mati.

V kopreni je gorela njiva,

a nisem čul je godrnjati.

Polahko šla je skoz otavo,

kot dimasta lokomotiva

gre v hrib z najvišjimi obrati.

-- Taka b'la je moja mati.

V razbeljenem je kar plesala,

klecljala je, ni mogla stati.

Vročina sonca v njeno glavo

vso svojo moč je pošiljala.

A ni pokrila se na trati.

-- Taka b'la je moja mati.

Zazdel se tih je trave znes mi,

še muhe slišal sem brenčati.

Pozabil kmalu sem daljavo,

saj sem na oknu pisal pesmi.

Teh pesmi pa ti, moja mati,

-- žal nikdar ne bo prebrati.

Peter Rangus