Spet ta tvoj Nič presaja pesmi tvoje
iz mehkih gred, na smislu gretih,
v ledine večno bele,
v zore mraka.
Bi rade nizko pele,
o praznih rokah, dneh prekletih,
ko v mrtve vodil bo korak zavoje ...
Naj taka fraza zrije pot iz tebe,
saj slutnja ve, kam ritem vodi.
Preštej ograje žične
znotraj sebe,
privij luči premične.
Pregrizni up, ki v tebi blodi:
Ni pesem Nič, če išče samo sebe?
Zaeenkrat sem le skromna oboževalka te nove pesniške oblike. Strniti pomen, ritem in glasbo besed v eno ni lahko. Le to je pravzaprav pesem, vse drugo je na več vrstic raztegnjena proza.
lovrenka
Meni pa se zdi zanimivo, kako lahko surovost sedanjosti zveni nekako milo, če je ujeta v formo - ki zelo nagovori, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!