Perpetuum mobile

Vsak dan posekam svoje drevo.
Ko stegnem roko in odprem dlan, 
spustim vanjo vse svoje prošnje,
najdaljša veja se zapiči v molk kosti,
korenine se zdrobljeno bohotijo
v labirintu žil in iščejo izhod
v nov preklet dan,
ko spet posekam svoje drevo,
ki vdano čaka, s sklonjeno krošnjo
mi ponuja lestev za vzpon
k utrinkom, zloveščim slom,
ki padajo skupaj z menoj
v zlomljeno roko,
v dlan brez krvi.

Vesna Šare

Andrejka

Poslano:
09. 02. 2017 ob 16:08

Nenehno nas dražljaji od zunaj in vzgibi od znotraj potiskajo v nove padce in k ponovnim vzponom. Kdo nam zna odgovoriti čemu, če si ne znamo sami.  Dobro povedano, Vesna.

Lp A

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
11. 02. 2017 ob 18:30

S čim bi lahko zamenjali tako postavljeno (simbolno) drevo? Z rastjo, sobivanjem, trdoživostjo? In krošnjo? Z zatočiščem / samoohranitvijo? Kakorkoli, naslov pesmi bralca precej usmeri tudi v interpretacijo ... čestitike,

Ana


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 06. 02. 2017 ob 22:26
  • Prebrano 770 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 518.46
  • Število ocen: 16

Zastavica