Perpetuum mobile
Vsak dan posekam svoje drevo.
Ko stegnem roko in odprem dlan,
spustim vanjo vse svoje prošnje,
najdaljša veja se zapiči v molk kosti,
korenine se zdrobljeno bohotijo
v labirintu žil in iščejo izhod
v nov preklet dan,
ko spet posekam svoje drevo,
ki vdano čaka, s sklonjeno krošnjo
mi ponuja lestev za vzpon
k utrinkom, zloveščim slom,
ki padajo skupaj z menoj
v zlomljeno roko,
v dlan brez krvi.
Nenehno nas dražljaji od zunaj in vzgibi od znotraj potiskajo v nove padce in k ponovnim vzponom. Kdo nam zna odgovoriti čemu, če si ne znamo sami. Dobro povedano, Vesna.
Lp A
S čim bi lahko zamenjali tako postavljeno (simbolno) drevo? Z rastjo, sobivanjem, trdoživostjo? In krošnjo? Z zatočiščem / samoohranitvijo? Kakorkoli, naslov pesmi bralca precej usmeri tudi v interpretacijo ... čestitike,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 06. 02. 2017 ob 22:26
- Prebrano 750 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 518.46
- Število ocen: 16