Spomin pada na pozabljen čas,
naslonjen na lino
starega skednja,
polzi skozi črvive planke,
tanka nit luči
redko še poboža vprežne sanke.

Veter neslišno ovohava pajčevine
in zviška se nasmiha
brezzobim grabljam iz davnine.
Svetloba še redko kdaj
popluži prah na preperelem podu,
zavleče se v tišino,
v gosto, črno luknjo,
ki času je pogodu.

Tramovi priznavajo poraz,
spomin pada na pozabljen čas.

Helena