V Čele kuli oni spijo,
ki takrat so Čegra čuli
bojno, bučno melodijo.
Oni spijo v Čele kuli.
Huršid paša je postrojil,
petkrat več kot je junakov,
jih, da z njimi bi osvojil
hrib rdeč, ta hrib mrtvakov.
V jurišu Osmani glasno
stekli so na hrib pod streli.
Srbi pa so efikasno
jih kosili, razbesneli.
Mladcev zemlja je pojela,
da se je nasitila,
a okopov od krdela
srbskih ni zaščitila.
So v kopreno spremenili
zrak nad Čegrom rdeči curki,
ko obrambo so razbili
močni zagoreli Turki.
Stevan Sinđelić je kričal
»Zgolj še malo bratje moji
pa bo Paša se prepričal,
da prehudi zanj so boji!«
Ne več s puškami, zdaj z meči
boj se bil je umazan, grd.
Vsi odločni, neboječi,
vsi pripravljeni na smrt!
Vsi z bogovi v svojih mislih.
Vsi z otroki in ženami.
So se našli v skupnih smislih,
a umrli bodo sami.
Je na truplu drugo truplo.
Več ne veš kaj znoj, kaj kri je.
Srbov mnogo, Turkov duplo
zdaj leži sred' te morije!
Stevan gleda v bridko navje.
Ve; na Čegru je ostalo
za odpor ter zmagoslavje
Srbsko-uskoških src premalo.
Ko že skoraj vsi so pali
izpod turškega hudnika,
s strelom Sinđelič zapali
sode črnega smodnika.
Hrib koščeni se je znižal.
Ni več hrib zdaj je zgolj grič.
Mnoge je sovrage zbližal
z zemljo smeli Sinđelić.
srpskih---SrBskih ☺
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!