Jutranja zarja ožarja vrhove,
škrlatni oblaki budijo bogove,
še preden prikaže se sonce na plan,
prebuja se jutro, rodi se nov se dan.

Prek travnatih gričev, borovcev livad,
do samotnih viharnikov, skalnatih plat,
neso me podplati boleči in plašni,
ko vztrajno vzpenjam po poti se prašni.

Prežema miru me neskončna tišina,
poživlja duha mi nebeška modrina,
v nosnici me reže vonj gorskega cvetja,
rastoče v zaplatah že dolga stoletja.

Okušam slad zraka opojno ostino,
ki vzame mi dih stopajoči v brežino,
izzove na čelo mi srage slanice,
v rdečico obarva zbledelo mi lice.

Srečujem podobe poznane in tuje,
vsak s svojimi cilji vztraja, zmaguje,
je vidno veselje obrazov na poti,
ki stopajo mi iz daljave naproti.

Odeta v vročino poletnega sonca,
počivam na cvetja blazinah brez konca,
umaknjena daleč od ulic nemirnih,
uživam v lepotah zakladov nam širnih.

Martina P