Vse se dogaja pod njimi,

razbitimi že desetletja.

Od ene do druge zime,

brez jeseni in brez poletja.

Samo pomlad se še včasih

z zagrobnim glasom oglaša.

Prinese kak šopek cvetja.

»Silenzio« oponaša.

Nagrobniki mestne gospode

pa čakajo potrpežljivo,

da na njih kdo ugasne čik,

da kdo nanje odloži pivo.

In vse se dogaja pod njimi,

razbitimi že desetletja.

Od ene do druge zime,

brez jeseni in brez poletja.

Matej Krajnc